Tadej Toš

Na svet sem privekal 27ega avgusta leta 1974. Bilo je izjemno vroče poletje in babica je kuhala breskov kompot. Pravi, da ga imam ravno zaradi tega še danes tako rad. Rodil sem se v Ljubljani in odrasel na Ptuju. Rad sem se igral z avtomobilčki in zlagal lego kocke. Dedek mi je velikokrat naredil lok iz leskove šibe, da sva se z bratom lahko igrala kavbojcev in indijancev. Tudi nemcev in partizanov smo se igrali in ker nihče nikoli ni hotel biti nemec, sem bil pač jaz. Potem sem nekaj časa moral hodit v šolo. In ko sem jo končal, sem moral iti v naslednjo šolo. In ko sem nekako končal tudi drugo šolo, sem moral iti spet v šolo – tokrat v Ljubljano na Akademijo za gledališče, film in televizijo. Leta svojega življenja sem preživel v šolah, da bi potem lahko šel v neko drugo šolo. Dobro, da mi je intuicija že dovolj zgodaj rekla, da nima smisla, da si želim postati zdravnik ali odvetnik, ker bi bil še danes v šoli. Tako pa sem že dvakrat igral zdravnika in dvakrat odvetnika. Prvi občutki v zvezi z gledališčem so bili deljeni – po eni strani me je privlačilo, ker so bile tam v glavnem igralke, s katerimi se je relativno lahko dalo stopit v kontakt. Všeč mi je bilo tudi to, da smo se zelo veliko pogovarjali, da bi potem nekaj malega tudi naredili - mislil sem si, da bom v teatru lažje hvatal krivine kot pa v šoli. Odkrito pa moram priznati, da velikokrat nisem imel pojma, o čem smo se sploh pogovarjali – takrat sem se naučil, da se v gledališču ni treba spoznati na stvari, da bi lahko o njih »kompetentno« razpravljal, saj je navsezadnje to umetnost, v umetnosti pa ni meja, v umetnosti je možno vse, celo to, da samemu sebi rečeš umetnik. Spoznal sem tudi, kakšnega pomena je za gledališče šank. In v nekem trenutku se je bilo treba odločit, v katero šolo naprej. In sem si rekel: stari, dobro ti gre to hvatanje krivin, kaj če bi s tem nadaljeval? Rečeno, storjeno; in sem šel na sprejemni izpit in sem bil prepričan, da ne bom sprejet in sem bil toliko lepše presenečen, ko sem izvedel, da so me vseeno sprejeli, ker so imeli mesto viška. In potem so me tam naučili igrati na svoj instrument; in zdaj igram vse – komedije, tragedije, farse, drame, glasbene drame, kaberete, reklame, filme, otvoritve, komemoracije, občinske proslave, recitacije, sinhronizacije, predaval sem tudi že, skratka – kar pestro je. In ves čas se trudim odkriti sistem za hvatanje krivin v teatru, kar